Poselitev Slovanov je večfazna, etnogenezo slovenskega naroda pa se postavlja nekako v 6. stoletje. S prihodom na današnje ozemlje, s spojitvijo prišlekov s staroselci, s sprejemanjem velikega dela njihove kulture, vendar z ohranjanjem svojega jezika, ki se je od takrat naprej razvijal, na način kot se ni noben drug slovanski jezik - postajal je unikaten. Z njim smo, tako kot tudi vsi drugi današnji slovanski narodi, postali enkratni tudi mi – Slovenci. To je bil najbolj odločilen in najbolj prelomen čas naše zgodovine.
Pri poimenovanju Slovencev je potrebno najprej razmisliti o tem kako in kdaj se tovrstno poimenovanje pojavi. Naši predniki so se na področju Alp naselili že v 6. stoletju – zanje se »neupravičeno« uporablja termin Alpski Slovani. Zagotovo so se sami imeli samo za Slovene, izraza Sloveni in Slovenci pa sta sinonima in povsem zamenljiva med seboj. Tujci so te prebivalce imenovali Karantanci oz. Karniolci, odvisno od področja na katerem so bili naseljeni. O (ne)smiselnosti različnega poimenovanja naših prednikov je z duhovito primero spregovoril eden od udeležencev simpozija: »Moja stara mati je bila rojena leta 1910. Gledano dlakocepsko, takrat še ni bila ne mati še toliko manj stara mati. Kljub temu ne bomo rekli, da ta ženska, ki se je rodila tistega leta, ni bila moja stara mati.« Enako velja za naše prednike. Karantanci so bili naši neposredni predhodniki in predniki, čeprav se jim niti sanjalo ni o današnjih Slovencih. Tudi mi nimamo pojma o tem, kakšni bodo naši potomci po nekaj stoletjih. Toda, ali je to zadosten razlog za to, da bi nekoč njih in nas poimenovali z različnimi imeni? Zagotovo ne! Naše prednike iz zgodnjega srednjega veka lahko zato mirno imenujemo za Slovence, saj je kontinuiteta tu jasna in nedvoumna, na tem ozemlju pa ni bilo nobenega drugega slovanskega ljudstva.
Zadnja nova dognanja zgodovinarjev to še dodatno potrjujejo, saj pod vprašaj postavljajo marsikatere dosedanje postulate o nastanku in razvoju Slovencev. Očitki gredo predvsem na račun Wolframovega gledanja na Karantanijo, ki jo je opisal kot plemensko skupnost in ji pripisal multietnično naravo; sosednji Karnioli in podobni skupnosti na področju Italije, kljub zelo podobni sestavi, tega ne pripisuje. Potrebno je tudi razlikovati med označevanjem in samooznačevanjem; prebivalci so sami sebe namreč označevali kot Slovene ali Slovence. Prav tako je že Primož Trubar (1555) govoril o slovenski deželi in ne deželah, torej je razumel deželo kot enotno, čeprav je bila razdeljena na Kranjsko, Štajersko, Koroško in Istro. Še več, Trubar je za Slovence imel tudi tiste, ki so živeli pod Madžari, torej današnje Prekmurce in kajkavce.
