Večeri izza kongresa 2007 |
19. december: PLEČNIKOV VEČER
Svetovni slovenski kongres, je v sodelovanju s Kulturnim in etnološkim društvom Gallus Bartholomaeus iz Šentjerneja, v okviru Večerov izza Kongresa priredil PLEČNIKOV VEČER, ki je potekal v sredo, 19. decembra 2007, v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.
Z nami so bile tudi Urškine rojakinje, ki so pripravile nekaj šentjernejskih dobrot in Šentjernejski oktet.
Ob sklepu 50. letnice smrti arhitekta Jožeta Plečnika se bomo nanj spomnili bolj na predbožično obarvan način. Spregovorili bomo o Plečnikovih simbolih slovenstva, spomnili na pobudo Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa za postavitev parlamenta po njegovi predlogi, predstavili dolgoletno Plečnikovo gospodinjo Urško Luzar in pripravili pokušino Plečnikovega čaja za prijatelje.
Šentjernejčanka Urška Luzar, ki je 26 let gospodinjila pri arhitektu Plečniku, je živela v senci velikega mojstra. Tiho in nevsiljivo je skrbela, da se je Plečnik in vsi, ki so vstopali v njegov dom, počutili domače. V takem vzdušju so se lažje odpirala srca, se krepile prijateljske vezi, zaživeli so pogovori in prebujal se je ustvarjalni duh.
Podoben večer s Plečnikovim nabojem bo lahko velika vspodbuda za nove zamisli in veder pogled v prihodnost.
21. NOVEMBER: KULTURNI VEČER
V sredo, 21. novembra 2007, je v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa potekal kulturni večer, v katerem smo predstavili knjigo prof. dr. Marije Stanonik »Odpuščam in prosim odpuščanja« in odprli razstavo Jake Okorna »Utrinki narave«.
Prisluhnili smo odlomkom knjige, ki jih je bral Matjaž Merljak. Z nami je bil tudi direktor založbe Družina, dr. Janez Gril. Likovni kritik prof. dr. Mirko Juteršek je spregovoril o umetniških delih, večer pa bomo popestrili tudi z glasbenimi vložki.
V zbirki Veliki Slovenci založbe Družina je izšla knjiga prof. dr. Marije Stanonik »Odpuščam in prosim odpuščanja«. Avtorica želi z veliko občutljivostjo in osebno prizadetostjo povezati ljudi, ki so se iz različnih vzrokov našli na nasprotnih bregovih, globoko brezno, ki zeva med njimi pa premostiti z odpuščanjem in spravo. Oba pojma najprej osvetli z navedki slovenskih pisateljev in pesnikov, ki so na enem ali na drugem bregu o tem pisali. Avtorica vabi k spravi, ki je potrebna živim, ne mrtvim, saj ni lepše sprave od novega življenja!
Jaka Okorn se je rodil leta 1937 v Domžalah. Maja 1945 je družina bežala v Avstrijo, kjer so štiri leta živeli po različnih taboriščih, 1949 pa se je preselil v ZDA. Do leta 1971 je živel v New Yorku, kjer je imel svoj umetniški atelje in je razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah v New Yorku, Clevelandu, Chicagu in drugje. Izobraževal se je na Univerzi Fordham v New Yorku, v Brooklynskem muzeju umetnosti ter v Austin Pey State College v Nashvillu. Nato se je preselil v državo Oregon. Zaradi skrbi za preživetje družine pa se je žal moral ustvarjalnosti odpovedati. Po upokojitvi in vrnitvi v svojo domovino se je zopet začel posvečati umetniškemu delu. Svoja najnovejša dela predstavlja na tokratni razstavi.
17. oktober: IZVOR EVROPEJCEV
Svetovni slovenski kongres in snovalci projekta Korenine slovenskega naroda so v okviru Večerov izza Kongresa vsredo, 17. oktobra 2007, ob 18. uri,predstavili zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev.
V okviru projekta Korenine slovenskega naroda je 8. in 9. junija 2007 v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa potekala mednarodna konferenca Evropski staroselci. Njen namen je bil zbrati čim več podatkov o naši preteklosti, dejstev in argumentov, ki govorijo bodisi o preselitvah naših prednikov, bodisi o njihovem življenju na sedanjem in okoliškem ozemlju že od prej.
Na predstavitvi zbornika so sodelovali: z uvodnimi besedami predsednik organizacijskega odbora konference, doc. dr. Jože Rant, vodja projekta: mag. Vinko Vodopivec in predsednik
mednarodnega programskega odbora in urednik zbornika, prof. dr. Anton Perdih, ki je tudi predstavil vsebino zbornika.
V okviru predstavitve je redni profesor dr. Mihael Budja predstavil svoj uvodni prispevek z naslovom “Kdo so Evropejci?”. Njegovo predavanje osvetljuje nastanek in strukturo genetske slike današnjih Evropejcev in Evropejk, ki imajo svoj izvor v dinamiki spreminjanja družbe lovcev v družbo poljedelcev v času prehoda iz pleistocena v zgodnji holocen.
Sledila so vprašanja avtorjem in razprava.
Podatki o knjigi:224 strani, velikost 165x235 mm, brošura; natisnila tiskarna Euroraster
Knjiga bo na voljo na sami predstavitvi, prav tako prejšnji zborniki ter tematske knjige Založništva Jutro
ZALOŽNIŠTVO JUTRO
Črnuška c. 3, p.p. 4986, 1001 Ljubljana, Tel. (01) 561-72-30, 041 698-788; faks (01) 561-72-35
E-pošta: Jutro@siol.net
20. junij: LOVRO TOMAN, KO JE PRVIČ RAZVIL SLOVENSKO ZASTAVO
Svetovni slovenski kongres je ob praznovanju Dneva državnosti, v sredo, 20. junija 2007 v svojih prostorih gostil igralca Anatola Šterna, ki je uprizoril monodramo »Lovro Toman, ko je prvič razvil slovensko zastavo«. Avtor besedila je Matjaž Kmecl, ki je tudi zapisal:
Lovro Toman (1827-1870) je bil ob svojem času, zadnji dve desetletji pred smrtjo, eden najbolj priljubljenih in vplivnih slovenskih politikov. Z vzneseno besedo in celo nekolikanjšnjo pesniško nadarjenostjo je oznanjal slovenstvo tako ognjevito, da so njegovi nemški nasprotniki »deželo Kranjsko« imenovali kar Tomanija, česar se niti ni posebno branil. 1853 se je oženil z Josipino Urbančičevo Turnograjsko, ki je veljala po lepoti in nadarjenosti, pa tudi po premoženju, za daleč naokrog najbolj zaželeno nevesto. Njuna obsežna in dosledno slovenska korespondenca je polna vznesenosti in treznosti hkrati; žal je mlada gospa kmalu po prvem porodu umrla. Kasneje se je Toman kot ugleden deželni in državni poslanec oženil še v drugo, z neko nemško Avstrijko. Kakšna je bila njegova nazorska logika, zgovorno pripoveduje zapuščinska volja, ko je 1870 na smrt zbolel: vdova je imela pravico do dedovanje samo pod pogojem, da se omoži z bratom prve žene Jankom Urbančičem; slovensko premoženje ni smelo v neslovenske roke. Tega premoženja pa se je dotlej kar nekaj nabralo: najizdatnejši »priliv« se je zgodil ob znameniti aferi s koncesijo za »gorenjsko železnico«, ki so jo trije slovenski poslanci -Toman, Svetec in Klun- pridobili kot podkupnino za glasovanje v prid dualistični, avstroogrski, ureditvi cesarstva. Koncesijo si pri priči drago prodali, Toman si je s svojim deležem kupil graščino v Polhovem Gradcu, slovenska javnost pa je dogodek sprejela za izdajo slovenskih narodnih interesov. Bržkone gre res za prvi slovenski »transfer« načel v kapital - pač v skladu z meščansko oziroma buržoazno filozofijo, da je osnova vsega kapital, zasebni in narodni.
Uprizorjeni monolog je Tomanov izmišljeni »življenjsko bilančni« govor v trenutku smrti. Aprila 1848 naj bi namreč v tedanji Gledališki, danes Wolfovi ulici prvikrat razvil slovensko zastavo, kmalu potem se je zaljubil v Josipini in se z njo zbližal - to pa naj bi bila dva odločilna dogodka njegove osebne zgodbe. Okrog njiju se vrtijo vse Tomanove misli tudi v trenutkih umiranja: narod, ženska, premoženje.
16. maj: ZAMOLČANA ISTRA – KAJ NAM JE BILO SLOVENCEM DO SEDAJ PRIKRITO?
Svetovni slovenski kongres je v sredo, 16. maja 2007, v okviru Večerov izza Kongresa pripravil predstavitev in pogovor ob knjigi Franca Kuneja, »Zamolčana Istra – kaj nam je bilo Slovencem do sedaj prikrito? V pogovoru sta sodelovala avtor knjige in Danijel Starman
Knjiga ZAMOLČANA ISTRA je predvsem sporočilo slovenskemu narodu, sporočilo o tistem, kar mu je bilo zamolčanega in je bil zaradi tega prikrajšan. Kot poudarja avtor, knjiga ni znanstveno delo, ne zgodovinsko, ne pravno, ne politološko, ker to niso avtorjevi poklici. So pa v knjigi ugotovitve, ki prihajajo tokrat najverjetneje prvič med slovensko javnost, zato bodo marsikatere predstave iz preteklosti morale doživeti kakšno spremembo. Ker je težišče na dejstvih, zakaj smo Slovenci nekoč ostali brez Istre in zakaj tega prebivalci niso smeli vedeti, je ta knjiga v sedanjem trenutku, ko je vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško tako pereče, vreden prispevek k osveščanju sodržavljanov, obenem pa sporočilo pristojnim, da bi se bolj zavedali pomembnosti narodnostnih vprašanj. Ker za Slovence ugodne ugotovitve prihajajo izpod peresa hrvaškega zgodovinarja in ob tem z vso strokovno podporo nosilcev oblasti že osamosvojene Hrvaške, je ta tema toliko bolj verodostojna.
Franc Kunej, avtor knjige ZAMOLČANA ISTRA, se je rodil leta 1939 v Brežicah, bil je medvojni begunec in kot otrok tudi ilegalec v takratni NDH. Delovno dobo je večinoma preživel v carinski službi, bil pa je tudi prvi ekonomski svetnik slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Sedaj je upokojen. Pisanja te knjige pa se je lotil predvsem iz želje povedati svojim sodržavljanom tisto, zaradi česar so bili v zgodovini obilo prikrajšani, ostreje rečeno, morda celo okradeni, pa jim tega ni nihče niti hotel, morda pa tudi ni smel – povedati.
19. APRIL: »JEZIKOVNE PRAVICE?«
Svetovni slovenski kongres je v okviru Večerov izza Kongresa, v četrtek, 19. aprila 2007, ob 19. uri, v prostorih SSK, priredil predavanje in pogovor s Tomažem Longyko in njegovo 13-letno hčerko o temi
»JEZIKOVNE PRAVICE?
Ne, hvala, čak'te, kako ste rek'l? Aha, pravice. No, pa povejte kaj, morda bo pa moj'mu otroku prav prišlo! Samo na kratko, prosim. Nimam dost' časa.«
Kako danes svet gleda na mednarodno sporazumevanje, na jezikovne (človekove) pravice, na jezikovno demokracijo, na enakopravnost vseh jezikov, na različnost kultur? Kako so ta vprašanja pravno urejena? Ali so urejena zadovoljivo? Kako bi morala biti? Ali jih je sploh mogoče rešiti v zadovoljstvo vseh? Na ta in druga (vaša) vprašanja je podal odgovore Tomaž Longyka, pravnik in prevajalec ter študent interlingvistike na Poljskem, medtem ko je tudi govoril o enem največjih dosedanjih dosežkov jezikovne politike, o barcelonski Splošni deklaraciji o jezikovnih pravicah iz leta 1996.
»Jezik je dialektično protisloven pojav: je most in je zid. Združuje pripadnike enega naroda, s tem pa obenem ločuje ta narod od drugih.« (Aleksandr Dmitrijevič Duličenko, v svoji najnovejši knjigi Išče se svetovni jezik ali interlingvistika za vsakogar.)
»Angleščina bi morala biti edini uradni jezik Evropske unije.« (Direktor Britanskega sveta v Nemčiji, v Frankfurter Allgemeine Zeitung, 26.2.2002)
»Kadar si prisiljen uporabljati jezik, ki ni tvoj, si videti manj inteligenten, kot si v resnici. Neredko se tudi osmešiš.«
28. marec: ZNANOST IN POLITIKA: SODELOVANJE PRI REŠEVANJU ODPRTIH VPRAŠANJ KOROŠKIH SLOVENCEV
28. marca se je ob 18.00 uri v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa, v okviru Večerov izza Kongresa, pričela okrogla mizo z naslovom »Znanost in politika: sodelovanje pri reševanju odprtih vprašanj koroških Slovencev«.
V imenu SSK je pozdravil podpredsednik za zamejstvo, prof. Tomaž Pavšič, ki je poudaril pomen izpostavljanja in popularizacije tovrstnih vprašanj, ki zadevajo manjšino ter najavil vse sodelujoče pri okrogli mizi. Predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, prof. Janez Stergar je predstavil sogovornike in predal besedo najprej avtorjema knjige »Prizadevanja koroških Slovencev za narodnostni obstoj po drugi svetovni vojni«. Avtorja knjige, prof. dr. Matjaž Klemenčič in prof. dr. Vladimir Klemenčič, sta na kratko predstavila vsebino knjige in njeno razdelitev po poglavjih. Prof. Klemenčič je opozoril, da je bila slovenska manjšina v Avstriji pogosto, že kar nekako v ciklih, izrabljana za doseganje interesov posameznikov ali političnih skupin. Prav tako je opozoril, da se Avstrija ne drži znanstvenih načel pri popisih, ki jih prireja in manipulira s podatki, da bi čim bolj zožila področje na katerem je zavezana izvajati določbe, ki izhajajo iz avstrijske državne pogodbe. Dr. Karel Smolle je poudaril pomen medsebojne vzajemnosti in povezanosti med slovensko manjšino na Koroškem z rojaki iz Slovenije. Slovenija se je v svetu uveljavila zaradi visoko izobraženih strokovnjakov in zato je pomembno, da Slovenija izobraževanju nameni še posebno pozornost, pri tem pa ne sme spregledati izobraževanja slovenske manjšine. Rudi Merljak in dr. Primož Pristovšek sta se strinjala z izrednim pomenom izobraževanja manjšine, saj je prav znanost (oz. znanstvene raziskave) najbolj relevanten vir informacij, ki jih Slovenija dobiva o manjšini, njenih potrebah in problemih s katerimi se manjšina srečuje. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu s svojo finančno pomočjo koristno prispeva k ohranjanju in razvoju slovenske manjšine, za uspešnejše financiranje pa potrebuje več znanstvenih raziskav predvsem s področja sociolingvistike in s področja pedagoških znanosti.
14. marec: »VALENTIN STANIČ (1774 - 1847) - OČE ALPINIZMA IN DOBROTNIK«
V sredo 14. marca 2007 je v okviru Večerov izza Kongresa v prostorih SSK potekal predavanje »Valentin Stanič (1774 - 1847) – oče alpinizma in dobrotnik«.
Ob 160. obletnici smrti Valentina Staniča, ki velja za začetnika modernega alpinizma v vzhodnih Alpah, sta o njem spregovorila dr. Tanja Peterlin-Neumaier iz Nemčije ter Jože Medvešček ob projekciji diapozitivov s poti Valentina Staniča na Watzmann.
Valentin Stanič se je rodil v Bodrežu pri Kanalu na Goriškem. Za časa svojega študija filozofije in bogoslovja v Salzburgu, je postal gornik in se razvil v drznega osvajalca prej nedosegljivih gorskih vrhov. Iz lastnega nagiba in v službi znanosti – svojemu profesorju Schieggu je pomagal pri geodetskih meritvah – se je povzpel na večino bližnjih hribov. Na Untersberg in na druge vrhove je znesel in postavil hlode, da so služili kot triangulacijske točke pri pripravi novih, bolj točnih zemljevidov. Leto 1800 je bilo njegovo najbolj uspešno gorniško leto: bil je na vrhu Großglocknerja (3.798 m) in kot prvopristopnik na vrhu Watzmanna (2.713 m) in Hoher Gölla (2.522 m). Vsem trem je z barometrom izmeril višino. Po vrnitvi v domovino se je leta 1808 povzpel tudi na vrh očaka Triglava.
Na domačem Goriškem je od 1802 do smrti služboval kot duhovnik najprej na Banjšicah, nato v Ročinju in od 1919 naprej kot kanonik v Gorici. Skrbel ni le za dušni blagor svojih faranov, temveč si je v duhu razsvetljenstva prizadeval za izboljšanje in napredek na vseh področjih njihovega življenja. Bil je učitelj, pesnik, prevajalec, tiskar, založnik, budilec slovenske narodne zavesti, umni kmetovalec in svetovalec, rokodelec, arhitekt, zavetnik živine, dobrotnik nebogljenim otrokom ter celo zdravnik. Leta 1840 je ustanovil gluhonemnico v Gorici, ki je delovala 146 let, in leto pred smrtjo prvo društvo proti mučenju živali v takratni avstrijski monarhiji.
7. marec: prof. Lovro Sodja “Mladi slovenski glasbeniki v Evropi – Young Slovenian Mucisians in Europe, 1982-2006”
Svetovni slovenski kongres je v okviru Večerov izza Kongresa v sredo, 7. marca 2007, v svojih prostorih predstavil knjigo prof. Lovra Sodje, z naslovom »Mladi slovenski galsbeniki v Evropi – Young Slovenian Musicians in Europe, 1982-2006«.
V imenu Svetovnega slovenskega kongresa je vse navzoče pozdravil gospod Franci Feltrin. Nato je predstavil prof. Lovra Sodjo in povzel njegove misli iz predavanja s strokovne konference slovenskih glasbenikov, v katerem je zapisal, da je manjšina sol v kotlu narodov. Dr. Peter Vencelj je predstavil prizadevanja Lovra Sodje za povezovanje mladih glasbenikov v Evropi. Še prav posebne zasluge gredo gospodu Sodji za promocijo in afirmacijo slovenskih glasbenikov v evropskem prostoru. O samem zborniku je dr. Vencelj dejal sledeče: “Zbornik prof. Sodje je pomemben prikaz iz življenja in delovanja na glasbenem področju dela z mladimi v Sloveniji in zunaj nje, še posebno pri odpiranju v Evropo. Iz dolgoletnega delovanja, poučevanja in organiziranja nam ima profesor marsikaj povedati in pokazati. To ni le kronologija dogodkov, ki bodo tako rešeni pozabe. Pomembnejše je , da so tu zbrane ideje in izkušnje, ki so dragocene za vse, ki si bodo upali iti po tej ali podobni poti naprej”.
»Mladi slovenski glasbeniki v Evropi – Young Slovenian musicians in Europe, 1982-2006« je druga dvojezična knjiga prof. Lovra Sodje, profesorja flavte, dologoletnega organizatorja slovenskih in mednarodnih tekmovanj v Sloveniji in tujini, publicista in nekdanjega pedagoškega vodje slovenske Glasbene šole na avstrijskem Koroškem. Knjiga vsebuje preko 80 fotografij, avtor pa je preko prijateljev in znancev z glasbenega področja knjigo “razširil” že v 15 evropskih držav. Knjigo je založila Kulturna agencija LANE iz Loga pri Brezovici.
Za prijetno glasbeno popestritev večera je poskrbel Koroški trio flavt pod vodstvom mag. Kristijana Filipiča, učitelja na slovenski Glasbeni šoli na avstrijskem Koroškem.
15. februar: dr. Rafko Dolhar, »ZAHODNI ROB«
V okviru Večerov izza Kongresa smo v četrtek, 15. februarja 2007, v naših prostorih imeli čast predstaviti turistično kulturni vodič našega rojaka iz Italije. Dr. Rafko Dolhar je bil rojen na Trbižu v Kanalski dolini, v Trstu je maturiral na Slovenskem znanstvenem liceju, leta 1963 pa doktoriral iz medicine. Je član Društva slovenskih pisateljev in Društva književnikov Primorske, ves čas pa je aktivno deloval kot javni delavec pri oblikovanju slovenske politike v Italiji. 27. jasnuarja letos je bil izvoljen za deželnega predsednika stranke Slovenske skupnosti. Dr. Rafko Dolhar je avtor vrste knjig, ki se ukvarjajo predvsem s tematiko, ki je njemu blizu: s tržaškimi Slovenci, z njihovo pokrajino ter politiko, ki življenju tamkajšnjih rojakov daje močan pečat.
Avtorja in njegovo delo je predstavil dr. Stanko Klinar, knjigo »Zahodni rob« ki popisuje zahodni rob ozemlja s slovensko govorečim prebivalstvom, ki poteka ob slovensko–italijanski državni meji, pa kar avtor sam. Knjiga je kulturno-turistični vodnik v zelo praktično-pohodniškem formatu, ki ga popotnik uporabi pri načrtovanju prijetnih izletov po področju slovenske narodne skupnosti v Italiji, namenjen pa je tudi tistim zahtevnejšim popotnikom, ki si, poleg turističnih zanimivosti, želijo spoznati tudi kulturo in zgodovinsko ozadje pokrajine in Slovencev na tem prelepem koščku našega planeta. Predavanje je dr. Dolhar popestril s projekcijo fotografij, ki jih je posnel in objavil v knjižici.
Knjigo je natisnila Mohorjeva družba iz Celovca in jo je mogoče kupiti na njihovi izpostavi v Ljubljani.
25. januar: Pesniška zbirka Andreja Ranta »IZPOVEDI«
V okviru Večerov izza Kongresa smo v četrtek, 25. januarja 2007, v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa, pripravili predstavitev in pogovor ob novi pesniški zbirki Andreja Ranta »Izpovedi»
Zbirka predstavlja izbor pesmi zadnjega desetletja besednega ustvarjanja poeta, po poklicu zobozdravnika. V zbirki, ki jo je avtor sam opremil in izdal v samozaložbi, najdemo tudi domoljubne, ki se dotikajo ohrnajanja slovenskega jezika, v katerega vsak dan vdirajo tuji izrazi in ga siromašijo. Pesmi so napisane v tekočem verzu in so obogatene tudi z notranjimi rimami. Spremljajo jih avtorjeve ilustracije.
Večer je povezoval dramski igralec in poet Tone Kuntner.
…Bomo prodali vse, zapravili
in tujcem domačijo prepustili,
bomo pokleknili, se uklonili
zdaj, ko državo svojo smo zgradili?
Nekoč nas knez v Aachnu ni klečal
in ne klobuka snel,
slovensko je povedal, to kar je imel!
Andrej Rant, iz pesmi Nekoč in danes