Večeri izza kongresa 2009 |
3. december: VELIKA KNJIGA O PRAVIČNI MEJI V ISTRI
VELIKA KNJIGA O PRAVIČNI MEJI V ISTRI je rezultat več kot desetletje trajajočega raziskovanja, zbiranja in zapisovanja objavljenih dejstev. Avtor Frane Goljevšček v knjigi prikazuje znana, predvsem pa zamolčana ozadja o pravični meji v Istri. Delo je tako pomemben zapis in sporočilo, ki ima namen seznaniti širšo javnost in slovenske politike o problematiki razmejitve na tem delu južne meje.
Na začetku večera smo prisluhnili vzrokom za nastanek knjige, avtor pa je na kratko naštel in pojasnil pomembne točke v zgodovini reševanja vprašanja meje med Slovenijo in Hrvaško. Izvedeli smo, da celovita občin Piran, ki je vključevala tudi polotok Savudrijo, ni bila nikoli hrvaška. Tudi v času po drugi svetovni vojni je območje, ki je vključevalo italijansko in slovensko prebivalstvo, mejilo na reko Mirno, v njem pa sta bila samo dva uradna jezika, italijanski in slovenski; o tem se da brati tudi v statutu Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga avtor večkrat navaja. O hrvaškem jeziku ni bilo govora, ker takrat Hrvatov na omenjenem območju ni bilo. Po drugi vojni je nastal velik pritisk z naseljevanjem Hrvatov na omenjeno ozemlje; ideja o »veliki Hrvaški«, segajoči preko od Istre preko naše obale do Trsta, naj bi bila živa še danes. Frane Goljevšček je polemiziral tudi v zvezi z datumom 25.6.1991: le-ta po njegovem ne pove ničesar, saj tudi takrat, podobno kot prej, meja med Slovenijo in Hrvaško ni bila določena in je še vedno nedorečena; to, kar imamo sedaj, je začasna meja. Po njegovo naj bi nova meja potekala med Umagom in Savudrijskim polotokom; »manj kot to Slovenija nikakor ne sme zahtevati, ker je to slovenska zemlja«.
Večer so zaznamovala številna vprašanja, ki so jih obiskovalci večera postavljali gostu, le-ta pa je nanje odgovarjal z izrednim zgodovinskim spominom, široko humanistično razgledanostjo in dobrim političnim uvidom v realne možnosti reševanja situacije. Dogodek je avtor zaključil z mislijo, da bi moral rešitev o meji poiskati naslednji rod Slovencev in Hrvatov, neobremenjen s komunizmom, osamosvojitvijo in novonastalo demokracijo; potrebujemo namreč več časa za razmislek. Velika knjiga o pravični meji v Istri je izšla pri založbi Turistika.
24. september: FINDING SLOVENIA
Večer je bil polno obiskan, udeležili so se ga tako mlajši kot starejši obiskovalci. Začeli smo ga s kulturnim programom, v katerem sta nastopila Janja Hvala, mlada obetavna sopranistka, doma iz Bohinja, ki sedaj študira solo petje pri Marjani Lipovšek na Dunaju, in koncertni harmonikar Jernej Valant z Bleda. Zaigrala in zapela sta dve skladbi: narodno Kje so tiste stezice in Avsenikovo Moj rodni kraj, moj rodni dom.
Večer smo nadaljevali s predstavitvijo knjige. Gospa Widmar Stewart je potomka Slovencev, ki so se v Združene države Amerike priselili na prelomu prejšnjega stoletja. Pridobila si je diplomo iz nemščine in francoščine ter magisterij iz francoske literature in z doktorat iz prava (Stanford University). Vso delovno kariero je delovala kot pravnica na različnih področjih. V zadnjih letih veliko piše o temah in deželah, ki so ji posebej pri srcu. Med njimi je tudi domovina njenih staršev Slovenija, katero avtorica redno obiskuje od leta 1988. Med temi obiski se je porodila tudi zamisel o knjigi, v kateri bi predstavila domovino svojih starih staršev Slovenijo.
Knjiga Finding Slovenia: A Guide to Old Europe's New Country je tako druga knjiga Jacqueline Widmar Stewart. Naslov knjige je zelo poveden, saj dobro opredeli Slovenijo in pri bralcu takoj vzbudi zanimanje zanjo. Knjigo, ki ima značaj turističnega vodnika za tujce, odlikuje strnjen, a odličen prikaz geografskih, zgodovinskih, kulturnih in etnoloških značilnosti Slovenije, podkrepljen z vrhunskimi fotografijami. Avtoričino pisanje zaznamujejo navdušenje nad Slovenijo, vrednote svobode in demokratičnosti ter pristen optimizem, ki jih je prenesla tudi na zbrane poslušalce.
Predstavitev knjige je bila strnjena, a zanimiva, še posebej zanimivi in spodbudni pa so bili tudi odgovori avtorice na naša vprašanja ob koncu večera. Eden izmed njenih nasvetov, ki je govoril o tem, v katero smer naj se Slovenija razvija, se je glasil: »Protect and preserve!«, tj. zaščitite in ohranite lepote slovenske narave in družbe. S to iskreno mislijo smo zaključili večer.
Avtorica je svojo knjigo predstavila tako v ZDA kot v Evropi. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta tudi na Londonskem knjižnem festivalu 2009 (London Book Festival 2009), kjer so v okviru vsakoletnega tekmovanja za najboljšo mednarodno publikacijo avtorici za omenjeno knjigo podelili drugo nagrado. Kriteriji za podelitev nagrad festivala so splošna odličnost knjige, avtorjeva strast pri pripovedovanju dobre zgodbe in potencial knjige, da pridobi številne bralce na svetovnem tržišču. Podelitev nagrade bo 21. januarja 2010 v Londonu.
23. april: ZALOŽBA MLADIKA
Po uvodnih besedah Marija Maverja je Nadia Roncelli predstavila zgodovino in delovanje Založbe Mladika, ki je nastala ob istoimenski reviji, ki je začela izhajati leta 1957 v Trstu. Danes deluje kot zadružno podjetje in poleg mesečne revije izdaja od 10 do 20 naslovov letno. Uredniška politika založbe se prvenstveno obrača na zamejskega bralca in izdaja predvsem dela tržaških in goriških besednih ustvarjalcev, objavlja leposlovna dela za otroke in odrasle, študije na področju krajevne zgodovine, vrednotenja domačega etnografskega bogastva, jezikovne priročnike in bibliografije. S svojimi deli je založba prisotna tako na slovenskem kot tudi na italijanskem knjižnem trgu, kjer prevzema vlogo posrednika med obema kulturama.
Jurij Paljk je slikovito predstavil knjigo Po sledeh Fate morgane, avtorice Eveline Umek, ki govori o življenju Marice Nadlišek Bartol.
Evelina Umek se je rodila v Trstu. Napisala je več knjig za otroke in veliko prevajala iz italijanščine v slovenščino. Redno sodeluje z radiom in televizijo tako v Trstu kot v Ljubljani. Do leta 1995 je živela v ljubljani, kjer je delala najprej v založništvu, nato pa pri Otroškem in mladinskem programu na rtv slovenija.
V uvodni besedi knjige je Alenka Puhar zapisala:
»Marica Nadlišek Bartol (1867-1940) iz Trsta, je spoznala le nekaj skrajnih potez tega prelomnega časa in je k njegovim lomom tudi marsikaj prispevala. Izšolala se je na učiteljišču v Gorici, kar je bilo največ, kar se je v tistem okolju dalo doseči, dolgo je poučevala, hkrati pa ves čas tešila svojo lakoto po znanju še z branjem. Poleg slovenščine se je naučila še štiri jezike, redno hodila v gledališče in na koncerte, bila je skratka zelo razgledana mlada ženska.
Izbrali so jo za urednico Slovenke, prvega ženskega lista, ki je nastal leta 1897 v Trstu. Ko se je lotila uredniškega dela, je to pomenilo nekaj pionirskega, bilo je velik korak za kulturno življenje, za osveščanje žensk, za širitev horizonta, hkrati pa je bilo seveda odločilno za strukturo njenega osebnega življenja.
Evelina Umek je zgodbo razdelila na dvoje. V prvem delu nastopa mlada Marica Nadlišek, v drugem zrela Marica Nadlišek Bartol. Sojunak prvega del je pisatelj in odvetnik Janko Kersnik, ki je bil mladi pisateljici dolgo mentor in njena skrita ljubezen. V drugem nastopi poštni uradnik Gregor Bartol, s katerim se 32. letna učiteljica poroči.«
Izredno zanimiv in razgiban večer se je zaključil še s pogovorom in vprašanji, ki so jih navzoči zastavili avtorici in ostalim gostom omizja.
11. marec: Na fronti slovenstva v Reziji
Številni obiskovalci večera so lahko v zanimivem pogovoru z gostjo iz Italije iz prve roke izvedeli, kaj pomeni biti Slovenec v Reziji in pred kakšne izzive ga danes to postavlja. Luigia Negro uspešno vodi kulturno društvo Rozajanski dum, ki si prizadeva ohranjati in oživljati rezijansko narečje in kulturo. V okviru tega društva deluje poznana rezijanska folklorna skupina, društvo pa organizira tudi tečaje rezijanščine za odrasle in šolsko mladino, objavlja vsakoleten rezijanski koledar, od leta 2005 objavlja šestmesečnik »Naš Glas – La nostra voce«, organizira razstave v Reziji in zunaj Rezije, organizira srečanja s strokovnjaki predvsem na jezikovnem nivoju ter organizira rekreacijske dejavnosti za člane.
V februarju 2009 je bila Luigia Negro deležna grobih napadov in žalitev s strani italijanskih nacionalistov. Svetovni slovenski kongres s predsednikom dr. Borisom Pleskovičem na čelu je takrat objavil posebno izjavo za javnost, v kateri je takšno obnašanje italijanskihnacionalistov ostro obsodil, hkrati pa v imenu celotne slovenske skupnosti podprl njena dragocena prizadevanja v prepričanju, da bo ravnanje Luigie Negro ostalo svetel zgled zavzemanja za jezikovne pravice, narodno identiteto in mirno sožitje različnih narodov.
Tudi ti incidenti so bili vzrok, da je Svetovni slovenski kongres povabil Luigio Negro na Večer izza kongresa. Večer je bil dobro obiskan, vodil ga je Rudi Merljak, vodja sektorja za spremljanje položaja Slovencev zunaj RS in statusne zadeve na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.Ob koncu zanimivega pogovora je Jana Čop, glavna tajnica SSK, gostji Luigii Negro v znak podpore in hvaležnosti za trud pri ohranjanju in oživljanju slovenstva v Italiji podarila priznanje in zlatnik Svetovnega slovenskega kongresa.