Delimo z vami praznično besedilo prvega podpredsednika SSK dr. Stanislava Raščana ob 35. obletnici delovanja naše organizacije. Besedilo skozi osebne spomine in poklon izjemnim osebnostim osvetljuje neprecenljiv prispevek naših rojakov po svetu k samostojni Sloveniji in ohranjanju narodne zavesti.
Svetovnemu slovenskemu kongresu in njegovim sopotnikom ob 35 letnici delovanja
Ker prihaja Svetovni slovenski kongres v zrela leta, njegovi ustanovitelji pa še v zrelejša, mi dovolite, da delim z vami nekaj spominov tudi na ljudi, ki so ustanavljali Svetovni slovenski kongres ali so z njim sodelovali in jih večinoma ni več med nami.
Najprej bi se rad, s hvaležnostjo, spomnil vseh treh predsednikov Svetovnega slovenskega kongresa od katerih sta hvala Bogu, prvi predsednik Bojan Brezigar in sedanji predsednik dr. Boris Pleskovič, še zmeraj aktivna med nami. Tudi njima gre zahvala, da je kongres pognal svoje korenine v matični domovini in postal pomembna organizacija povezovanja Slovencev iz domovine in tistih, ki živijo v tujini.
Spomnil bi nas rad na pokojnega dr. Jožeta Bernika, ki je bil dolga desetletja drugi predsednik Kongresa in s katerim mi je bilo čast prijateljevati vse od najinega prvega srečanja jeseni leta 1992 v Clevelandu na srečanju Ameriško – Slovenskega sveta in Kanadskega – Slovenskega sveta. Prav tako hranim lepe spomine na srečanje z njegovo soprogo priznano zdravnico in znanstvenico dr. Marijo Bernik.
Pred kratkim sem raziskoval delo, prezgodaj umrlega, prekmurskega rojaka pravnika in filozofa dr. Viktorja Antolina in sem pri tem naletel na veliko delo, ki so ga za samostojno Slovenijo opravljali naši rojaki že med študijem med drugo svetovno vojno v Ljubljani in pozneje v Rimu in Madridu. To so potem nadaljevali med svojim službovanjem v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, Novi Zelandiji, na Japonskem in povsod po svetu.
Zato se ni za čuditi, da je prvi predsednik samostojne slovenske vlade gospod Lojze Peterle povabil med svoje gospodarske svetovalce, kot glavnega ekonomista vlade prof. dr. Borisa Pleskoviča iz Svetovne Banke v ZDA ter ekipo gospodarskih strokovnjakov, v kateri so bili dr. Jože Bernik iz ZDA, dr. Peter Klopčič iz Kanade in dr. Marko Kremžar iz Argentine.
Ko pa prebiram njihova strokovna dela in nasvete vidim, da so takoj v začetku svojega delovanja zaznali, poleg političnih in kulturnih sprememb, potrebo po širših socioloških, filozofskih in kulturoloških spremembah v slovenskem narodu. Te so prinesli dr. Jože Pučnik po vrnitvi iz Nemčije, Zorko Simčič, po vrnitvi iz Argentine, ki si ga pri njegovih 105 letih, upam poklicati samo vsako leto novembra za rojstni dan, dr. Vladimir Kos, ko je prihajal iz Japonske s svojimi predavanji in zmeraj novimi pesniškimi zbirkami in navdihi do poznih devetdesetih let svojega bogatega življenja.
S kako ponižnostjo sem sprejel rokopis pesniških zbirk Vladimirja Kosa, ki mi jih je iz globin skladišča Slovenske kulturne akcije prinesel iz Buenos Airesa takratni predsednik SKA arhitekt Marijan Eiletz. S ponosom smo pesniške zbirke izdali v knjižni obliki in potem rokopise predali v rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice in domače Študijske knjižnice v Murski Soboti. Nikoli ne bom pozabil tudi srečevanj s pokojnim poslovnežem Dušanom Lajovicem, ko so se najine poti križale na Japonskem ali v Sloveniji. Vsi so se dotaknili Svetovnega slovenskega kongresa in kongres se je dotaknil njih.
Vesel sem, da sem že kot študent, na svojih poteh po Evropi in ZDA, ustavljal v Slovenskih katoliških misijah v Londonu, Koelnu, Dunaju, Parizu, Bruslju in New Yorku. Spoznal sem čudovite duhovnike, ki se povečini niso smeli vrniti v socialistično Slovenijo, so se pa razdali za slovenske rojake po svetu in za samostojno in demokratično Slovenijo.
Zadnje čase bolj spoznavam nam podobno a neznano Slovaško. Slovaški svetovni kongres je bil ustanovljen v Torontu v Kanadi pred 55 leti. V veliki meri je pomagal pri zrušitvi železne zavese in nežni revoluciji na Čehoslovaškem ter demokratizaciji in osamosvojitvi Slovaške. Vendar zaradi svojih globokih korenin delovanja v Severni Ameriki, ni nikoli mogel pognati korenin v matični domovini.
Zato se še enkrat zahvaljujem vsem sopotnikom, ki smo korakali na naši 35 letni poti delovanja Svetovnega slovenskega kongresa in vsem podpornim službam. Franciju Feltrinu dolgoletnemu in večkratnemu predsedniku Slovenske konference, dolgoletni generalni tajnici Sonji Avguštin Čampa, strokovnemu sodelavcu Luki Klopčiču, strokovni sodelavki Vesni Gruden. Nedavno smo se poslovili od našega 100 letnika Hugota Šekoranja, ki nam je zmeraj prinašal toliko veselja in čarobnega dogajanja na vse dogodke, ki jim je prisostvoval. Pogrešam Miro Šekoranja, saj smo zmeraj vedeli, da bodo naši prispevki za Glasilo SSK šli skozi njeno lektorsko pero in bodo zasijali v lepši luči.
Počasi predajamo naše spomine in delo novi generaciji pod odličnim vodstvom predsednika Slovenske konference dr. Dejana Valentinčiča in jim želimo veliko uspeha na njihovi poti. Na začetku in koncu vsake organizacije smo samo ljudje.
Dr. Stanislav Raščan, prvi podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa