Z žalostjo smo prejeli novico, da je h Gospodu odšel Božo Zuanella, zavedni duhovnik iz Slovenske Benečije, čedermac izpod Matajurja. V 84. letu starosti je umrl v torek, 6. maja, v videmski bolnišnici, so zapisali v zamejskem kulturno-verskem listu Dom.
Božo Zuanella je skupaj z bratom Paskvalom (Pasquale), diakonom vzhodnega obreda, živel na skoraj tisoč metrih nadmorske višine v vasi Matajur. Rodil se je na božič 1941 v Bijačah nedaleč od Landarske jame, v videmsko semenišče je šel star 11 let (v razredu je bilo pet Beneških Slovencev, ki so vsi postali duhovniki), bil pa je še zadnji slovenski duhovnik, ki je živel in deloval v Nadiških dolinah.
Po posvetitvi 29. junija 1965, novi maši v Matajurju in šestih letih kaplanovanja v Gallerianu v Furlaniji se je vrnil v domače kraje, na Trinkov Trčmun, in tu ostal. Ko se je vrnil v rojstne kraje, je poglobil znanje slovenskega jezika. Bil je tudi zbiralec narodnega blaga, publicist in planinec, sodeloval je z različnimi slovenskimi društvi, zadnja leta pa je bil zaslužen za oživitev prvih svetih obhajil v slovenskem jeziku.
Desetletja je nemočno gledal, kako so se vasi praznile, kako se je izgubljala slovenska podoba teh krajev. Dodajali so mu župnije in ob osmih križih je nosil odgovornost za kar 10 cerkva, se vsako nedeljo in ob slehernem vremenu vozil po ozkih gorskih cestah, da je lahko maševal v po pobočjih posejanih vaseh. Najbolj je pogrešal, da se po družinah ne poje več mehka melodije tamkajšnje inačice slovenščine.
»S svojim poslanstvom bom vztrajal, dokler bom pri moči, duhovniki se nikoli ne upokojimo,« je Erika Jazbar povzela njegove besede. O Nadiških dolinah je – ob neizprosnih številkah – govoril stvarno, pa tudi z veliko ljubeznijo do slehernega kotička teh z lepoto obdarovanih gorskih obmejnih vasic in ljudi. Božo Zuanella je veliko raziskoval in pisal, članke je objavljal v časopisih, zlasti v Domu, sestavil je mnoga gesla za Primorski slovenski biografski leksikon.
Posvečal se je onomastiki in toponomastiki domače zemlje, zelo priljubljeni so bili opisi njegovih gorniških in planinskih podvigov. Širše je zaslovel s knjigo v italijanščini Mračna leta Benečije (1996, slovenska izdaja 1998), ki je sprva izhajala kot podlistek v Domu in spravila odgovorne pod hud pritisk, saj je s pomočjo dokumentov razkrivala tajne organizacije, ki so nadzorovale, zastraševale, blatile in preganjale vse, kar je bilo slovenskega.
Leta 2022 je urednik beneškega 15-dnevnika Dom Ezio Gosgnach Boža Zuanello označil za skrbnega dušnega pastirja, zavednega Slovenca, raziskovalca beleškoslovenske kulturne dediščine in zgodovine, navdušenega planinca. »Vse življenje služi med najbolj zanemarjenimi in opustošenimi kraji videmske nadškofije. Nadrejeni bi mu gotovo zaupali večjo in bogatejšo župnijo, a ni do nje nikoli kazal zanimanja. V celoti se je posvetil svojim ljudem in z njimi deli skromno, vendar bogato življenje, tako v duhovnem kot človeškem smislu,« je o njem zapisal Gosgnach.
Leta 2021 sta Zuanelli ob Dnevu slovenske kulture krovni organizaciji, Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza, podelili priznanje za pomembno in dragoceno vlogo enega od utemeljiteljev in spodbujevalcev narodnega ozaveščanja in preporoda Beneških Slovencev, saj je kot pravi izvedenec na področju imenoslovja in krajevne zgodovine bistveno prispeval k poznavanju Benečije. Zadnja leta se je še zlasti veselil dvojezičnega katekizma v Špetru.
Naj počiva v božjem miru!
Vir: www.druzina.si