Galerijska dejavnost SSK 2004-2006

V torek, 6. junija 2006, je v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa ob 18.00 uri potekalo odprtje slikarske razstave »Preplet svetlobe in sence« umetnice Marte Jakopič Kunaver. Sredstva, pridobljena s prodajo slik, je umetnica namenila podpori 16. Drage mladih. 

Breda Susič iz Italije, ki je z Drago mladih preživela vseh 16 let njenega obstoja je predstavila slovenski povezovalni forum mladih intelektualcev, ki bo letos prvič potekal na Koroškem. Mag. Daniel Šturm, ki kot predstavnik Katoliškega doma prosvete Sodalitas, aktivno sodeluje pri oblikovanju 16. Drage mladih, je na kratko predstavil slikarko, ki jo pozna iz vrste razstav, ki jih je imela v Tinjah. Umetnica je rojena v Ljubljani, za svoje slikarske stvaritve pa je prejela že več mednarodnih nagrad in priznanj. Ukvarja se tudi z izdelavo barvnih oken, mozaikov, oltarnih slik in križevih potov. Poleg številnih objav člankov z umetnostnega področja, velja omeniti, tudi objavo njene poezije v Italiji za katero je bila dvakrat nagrajena. Večer sta z glasbenim nastopom popestrili sestri Mira in Sara Gregorič iz Glasbene šole v Celovcu.

Ko človek pomisli na Ameriko, mu na misel pridejo le velemestni nebotičniki in slikoviti narodni parki. Srednji Zahod je skorajda pozabljen in le redki cenijo njegovo naravno lepoto.

Ta razstava je del večje zbirke fotografij kmetij in skednjev ameriškega Srednjega Zahoda – osrčja Združenih držav Amerike. Zadnja leta so se ameriške družinske farme spremenile. 19. stoletje je bil čas kolonizacije. V 20. stoletju se je začela mehanizacija in izpopolnjeno kmetovanje. 21. stoletje je uveljavilo združeno kmetovanje in male družinske kmetije izginjajo. Veliko kmetij na teh fotografijah ne obstaja več.

Razstava, ki je bila odprta aprila in maja 2006, nas skozi fotografije dr. Dušana Gojkoviča in Lori Vallelunge popelje po čudoviti ameriški pokrajini.

V sredo, 22. marca smo ob 18. uri, na pobudo slovenskega Kulturnega doma Gorica, pri Svetovnem slovenskem kongresu odprli razstavo »Umetniki dveh manjšin – artisti di due minoranze«.

Projekt 14 manjšinskih umetnikov sta predstavila njegova pobudnika Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma v Gorici in Maurizio Tremul, predsednik Italijanske unije. Razstavljena dela že uveljavljenih slovenskih in italijanskih manjšinskih umetnikov sta predstavila likovna kritika Nives Marvin in Joško Vetrih. Na kratko sta orisala tudi življenja in umetniške poti razstavljalcev, ki se med seboj močno razlikujejo. Prav zato je njihov skupni projekt razumeti kot klic po sodelovanju med slovensko in italijansko manjšino. Večer, ki se ga je udeležilo približno 80 oseb, med njimi tudi precej znanih osebnosti in predstavnikov različnih slovenskih in italijanskih organizacij, se je lahko ob pogledih na platno naužilo tudi prijetnih zvokov pesmi, ki jih je pod vodstvom Bogdana Kralja mojstrsko odpel MPZ Sraka iz Štandreža.

Cecilija Grbec je predstavnica mlajše generacije slovenskih umetnikov, rojenih v Argentini. Tam je tudi diplomirala iz likovne umetnosti in poleg umetniškega ustvarjanja tudi poučevala. V galeriji SSK je pod imenom razstave Plameni iskanja razstavljala portrete, med katerimi so prav presenetljivo prijetno oživljene slike otrok, in pa podobe slovenskih krajev, od katerih se zdi, da je umetnici še posebej pri srcu Piran. Avtorico ter njena dela je na odprtju razstave 26. oktobra 2005 predstavil in ocenil prof. dr. Mirko Juteršek. Dogodek, ki ga je povezovala Sonia Avguštin, so obogatili še flavtistki Urša in Špela Gale ter kitarist Matevž Trdan.

Te razstave so odlična priložnost za srečevanja tako z likovno kot pristno slovensko glasbeno umetnostjo. Veseli smo, da nas nagovarja mladi rod likovnikov iz sveta, ki, kot se je izkazalo na odprtju razstave Cecilije Grbec, s seboj prinaša močno in številno vez privržencev mladega oživljenega slovenstva.

Odprtje: 9. marec 2005

Akademski slikar Janez Kovačič se je predstavil predvsem s svojimi podobami slovenske krajine z željo, da ohranja vse tisto značilno slovensko sliko podeželja (kozolci, hrami in drugo kmečko arhitekturo), ki v sled industrializirane novogradnje izginja. Četudi vse več ustvarja v ZDA in Kanadi in na platno zna ujeti zamah tujega sveta, pa ostaja zvest slovenskemu izročilu. Njegova obširna stalna zbirka slovenskih motivov krasi slovenski dom v Torontu. Odprtje razstave sta na klarinetu in na harmoniki pospremila Uroš Lajovec in Marko Krebs, avtorja je predstavila Polona Škodič.

Irena Žužek, mlada ustvarjalka iz Argentine, nam je zaupala svoja likovna dela, katerih razstavo smo v naših galerijskih prostorih odprli v četrtek, 4. novembra 2004, obiskovalcem pa je bila na ogled do 2. decembra.

Irena žužek, ki se je leta 1975 rodila slovenskim staršem v Belgiji in se je leto dni stara z družino preselila v Argentino, je zaključila šolo za grafično oblikovanje v Buenos Airesu. Pod mentorstvom znanega argentinskega slikarja Heriberta Zorrile je v letih od 2000 do 2004 študirala slikarstvo. Že za časa študija je uspešno predstavljala svoja dela v številnih galerijah in na raznih natečajih širom po Argentini. Zanje je prejela vrsto nagrad, med zadnjimi prvo nagrado za abstraktno slikarstvo v galeriji Nucleo de Arte v Buenos Airesu in posebno pohvalo Moronske univerze, prav tako v Buenos Airesu.

Vabilu na odprtje razstave, se je odzvalo precejšnje število ljubiteljev umetnosti. “Govorico duše”, kakor je Irena poimenovala razstavljena dela, je v programu ob odprtju razstave dopolnjevala še govorica glasbe, v izvedbi Klemena Zbačnika na violini in Ivana Vombergarja na klavinovi.

Irenino likovno izražanje je ocenila umetnostna kritičarka in kustosinja Nuša Podgornik. Med drugim je zapisala naslednje: “Četudi se slikarka ne navdihuje v naravi, svojim delom vseeno poišče naravi ter razpoloženju ustrezen naslov. Njena dela so iskriva, svobodna, fluidna, prosojna, domiselna in temperamentna. Čutiti je, da izhajajo iz nekega drugega prostora in časa, zavezanega slovenskemu jeziku in tradiciji, v stiku s kulturo oddaljene Slovenije, pa vendar v primežu življenjskega sloga fizičnega bivanja, preplavljenega z zgodovino prostora, kjer živi, s pretočnostjo njegove umetnosti in kulturne dediščine”.