Leadville v Koloradu, drugo najvišje mesto v Združenih državah Amerike, je v ameriški javnosti znano predvsem kot kraj z najvišje ležečo opero na svetu, v kateri je nastopil celo Oscar Wilde.
A 3.094 metrov visoko mestece zaznamuje tudi zelo izrazita slovenska skupnost, zato velja za najvišje ležeče slovensko mesto na svetu. Razvoj kraja se je začel okoli leta 1860, ko so tukaj odkrili zlato. Zaloge so kmalu izčrpali in preusmerili rudarjenje v srebro. Prav v tem času, okoli leta 1880, so se sem začeli priseljevati tudi Slovenci.
Kasneje so v okolici delovali še rudniki svinca in cinka, v katerih so za preživetje garali in svoje zdravje izgubljali številni rojaki. V najboljših časih je en sam rudnik zaposloval kar 3.000 ljudi. Danes Leadville šteje približno 3.500 prebivalcev.
Mesto deluje kot živi muzej na prostem – sprehod po glavni cesti daje občutek, kot bi stopil v vestern. Po zaprtju rudnikov so izginila tudi delovna mesta, kar je sprožilo množično izseljevanje. To je močno prizadelo tudi slovensko skupnost, katere življenjske moči danes postopoma pojenjajo.
Jezik in spomin – sledovi prvih generacij
Čeprav se je izseljevanje iz slovenskih dežel v Leadville nadaljevalo tudi v 20. stoletju, danes v kraju ne najdemo več pripadnikov prve generacije in skorajda tudi ne druge. Ti so že pomrli.
Ostali so potomci, ki se spominjajo zgodb iz »starega kraja«, kot so jih pripovedovali njihovi stari starši. Zanje pravijo, da se nikoli niso naučili angleščine, in da je bil tudi za njihove starše to še precej tuj jezik.
Presenetljivo je, da še v tretji generaciji najdemo posameznike, ki tekoče govorijo slovensko in se med seboj tudi pogovarjajo v slovenščini. Veliko več pa je takšnih, ki tekočega pogovora sicer ne obvladajo več, a je njihova zakladnica slovenskih besed še vedno impresivno bogata.
Jurij Trunk – najvidnejši Slovenec Leadvilla
Najbolj znan leadvillski Slovenec je brez dvoma Jurij Trunk, eden izmed številnih slovenskih župnikov, ki so delovali v mestu.
Rodil se je leta 1870 v Bačah na današnjem avstrijskem Koroškem. Leta 1924 je po treh letih delovanja med nemškimi verniki v Severni Dakoti prispel v Leadville.
Koroške si nikoli ni želel zapustiti, a so se zaradi njegove neomajne narodne zavednosti že vse od posvetitve leta 1895 vanj zaganjali nemškutarji. Med prvo svetovno vojno je bil zaradi domnevnega vohunstva zaprt, po vojni pa je sodeloval kot član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu.
Po neuspelem plebiscitu je prejel odlok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Ker mu je bilo delovanje v domovini onemogočeno, se je odzval vabilu v Ameriko.
Njegovo začasno zdomstvo čez lužo, kot je sam pričakoval, je trajalo 52 let – vse do smrti leta 1973.
Ameriko je kot popotnik sicer obiskal že večkrat prej. Med drugim je izdal knjigo Amerika in Amerikaci, ki jo danes štejemo za eno temeljnih del izseljenskih študij.
Jurij Trunk je v Leadvillu ostal do leta 1946, ko se je preselil v San Francisco. V visokogorskem mestu je pustil globoke in trajne sledi.
Te niso bile le duhovne, temveč tudi povsem oprijemljive. Nekdanjo slovensko cerkev sv. Jožefa še danes krasijo freske in slovenski križevi poti – oboje Trunkovo delo.
Slovenske sledi v urbanem prostoru
Na slovensko prisotnost v mestu še danes jasno opozarja ena izmed ulic z imenom Marija Pomagaj. Tudi drugod po mestu je na pročeljih stavb mogoče opaziti slovenske napise. A koliko slovenstva je danes še živega?
Narodni dom so morali zaradi pomanjkanja interesa zapreti že pred več kot štirimi desetletji. Nekajkrat letno sicer še vedno prirejajo polka plese v občinskem domu, a skupnostnega življenja je vse manj. Slovenstvo danes bolj kot v skupnosti živi znotraj posameznih domov.
Hrana, spomini in pisma
Kot marsikje drugod je tudi tukaj najdlje preživela slovenska hrana. Potica, štrudelj, kislo zelje, klobase in polenta ostajajo stalnica številnih gospodinjstev.
Ohranjenih je tudi veliko spominov in osebnega gradiva o prednikih. Branje pisem, v katerih so se izseljenci dopisovali z domačimi, pošiljali pakete in poročali o smrtih mladih mož, ki so zaradi rudarskega dela zgodaj zboleli in zapustili družine, odpira intimen pogled v njihov svet – in človeka pošteno stisne pri srcu.
Župnija, ki ni več slovenska
Župnija sv. Jožefa danes ni več slovenska etnična župnija. Zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov in postopnega izgubljanja jezika so morali najprej preiti na angleščino, kasneje pa se zaradi pomanjkanja vernikov združiti z irsko faro.
Ironija zgodovine je očitna. Nekoč sta slovenska in irska skupnost vsaka naseljevali svoj del mesta. Prestop meje – posebej med mladimi fanti – je skoraj vedno pomenil pretep. Leta kasneje pa so morali stopiti skupaj, da so sploh lahko preživeli. Ena izmed župljank je z grenkobo povedala, da so združitev z irsko župnijo sprva doživeli kot velik šok. A pravi šok je prišel kasneje.
V okolici Leadvilla se nahaja več mondenih smučarskih središč, kjer pogosto delajo priseljenci iz Mehike. Zaradi nižjih cen nepremičnin se mnogi naseljujejo prav v Leadvillu – in postopoma so prišli tudi v župnijo. Upravljanje župnije je prevzel mehiški duhovnik. Ko duhovniki niso bili več Slovenci, je bil jezik bogoslužja sicer angleščina, slovenske navade pa so se še ohranjale. To se je spremenilo z novim vodstvom: slovenske tradicije so bile ukinjene, nadomestile so jih mehiške. Slovenci kot številčno podrejena skupina proti temu niso mogli ukrepati.
Z dodatno grenkobo poudarjajo, da župnija še vedno živi predvsem iz njihovih darov. V Združenih državah cerkve podpirajo verniki, v Latinski Ameriki pa država. Novi priseljenci darovanja niso vajeni – to tako ostaja domena Slovencev, ki pa pri odločitvah nimajo več besede.