V galerijskih prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani smo 18. decembra 2012 odprli razstavo del slikarke Vide Pfeifer iz Nemčije z naslovom Med nebom in zemljo.
Vida Pfeifer je bila rojena leta 1943 v nemškem taborišču Frohburg, kamor je bila med drugo svetovno vojno izgnana njena družina. Po vojni so se vrnili na Hrastje pri Cerkljah. Tu je Vida preživela otroštvo in mladost, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je odselila v Nemčijo. Študirala je na šoli za umetnost v Hamburgu, nato pa je štiri desetletja živela in ustvarjala v Stuttgartu. Po kraju rojstva in po pretežnemu delu svojega življenja, izobraževanja in umetniške rasti resda pripada Nemčiji, a je ohranila živ stik z domovino in s slovenskim jezikom.
Po osamosvojitvi Slovenije je raslo njeno hrepenenje po domačih krajih, še večkrat jih je obiskala, mestoma ji je bilo dano, da je lahko na razstavah po Sloveniji predstavila in tudi podarila svoja umetniška dela. Galerijam, bolnicam in šolam je darovala številne slike, sodelovala je na več slikarskih kolonijah v Sloveniji in zamejstvu, kjer je navezala stike s slovenskimi umetniki na tujem. Ti so jo vabili k razstavljanju tako v ZDA, Avstrijo, na Madžarsko, ob tem pa je še vedno ostala zvesta galerijam v Nici, Parizu in v Gradcu.
Likvoni kritik Drago Medved je o njej napisal:
»Vida Pfeifer se kot sodobna likovna umetnica s svojim izredno igrivo bogatim in izpovednim slikarstvom podpisuje kot prepričljiva ambasadorka življenja, svetlobe, energije in optimizma. V našem slikarskem prostoru je manj znana, kot se spodobi za ustvarjalko njenega formata, ker je pač dolga leta živela v Stuttgartu…. Zanimivi so predvsem elementi, ki sestavljajo kompozicijo: nenavadni in groteskni liki, krogi in kroglice, kot zračni ali vodni mehurčki in baloni. Simboli trenutnega, plavajočega, minljivega… ki spominjajo na relikvije prastarih civilizacij. Ravno v njenih slikah lahko občudujemo, kako je elegantno povezala simbole prastarih oblik in pomenov z novimi, modernimi oblikami, ki delujejo futuristično … čudoviti liki in obzorja, ki gladko in tekoče delujejo brez virtualnih utvar in medijskega nasilja.«
