Objavljamo pozdravni govor, s katerim je slovenski sodnik na Sodišču EU dr. Damjan Kukovec pospremil praznovanje dneva državnosti. Besedilo skozi prepletanje osebne zgodovine, kulturne dediščine in pravnih mejnikov osvetljuje ponosno vlogo ter izjemen strokovni pečat našega naroda v srcu Evrope.
Spoštovani,
gospodje predsedniki in podpredsedniki, gospod prvi generalni pravobranilec, dragi kolegi, dragi rojaki, gospe in gospodje,
zelo sem vesel, da danes na Sodišču Evropske unije v vaši prisotnosti lahko praznujemo slovensko neodvisnost.
Spominjam se, kako sem leta 1991, ko sem bil star 13 let, praznoval neodvisnost v Ljubljani, naslednji dan pa so po naših ulicah zapeljali tanki. Danes lahko praznujemo svobodno kot država članica Evropske unije.
Kot sta v Ljubljani pretekli teden povedala predstavnika Republike Slovenije v svojih govorih ob praznovanju 35. obletnice samostojnosti, je »majhnost« naroda le fikcija, »naš cilj je Slovenija, ki ima pogum, ambicije in znanje, da cilje doseže. Za tako Slovenijo ni nedosegljivih stvari«.
In res je: kljub temu, da nas je le dva milijona in pol, je naš mali narod v svoji zgodovini dosegel izjemne stvari.
Na primer, v 16. stoletju je bila Biblija prevedena v slovenščino, kar je naš jezik postavilo na svetovni zemljevid.
To je bila skoraj nemogoča naloga za narod, ki je takrat štel le nekaj sto tisoč prebivalcev.
Slovenska neodvisnost je stoletja ostajala utopija. A kot je dejal Ivan Cankar, eden največjih slovenskih pisateljev: »Utopije […] imajo že od nekdaj to čudno lastnost, da se po navadi uresničijo.«
Boj Slovencev za neodvisnost je bil dejansko boj proti koncentraciji moči.
Danes se ta boj proti koncentraciji moči, bodisi politične bodisi gospodarske, neprekinjeno nadaljuje, vendar v drugačni luči. Vesel sem, da našo svobodo in skupne vrednote varujemo s pravnim argumentom. To so bile sanje naših prednikov, ki bi bili nedvomno ponosni, če bi nas danes videli, kako sodelujemo pri upravljanju Evrope in prispevamo k dobremu delovanju njenega pravosodja.
Slovenski pesnik Srečko Kosovel je bil daljnoviden glede naše evropske usode. Leta 1925 je zapisal: »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.«
Slovenska pravna skupnost je že pustila izjemen strokovni pečat na Sodišču Evropske unije, zlasti zahvaljujoč dragemu Marku Ilešiču, ter drugim odličnim slovenskim kolegom, generalni pravobranilki Verici Trstenjak in sodniku Miru Preku.
Ko govorimo o velikih pravnikih, bi rad izkoristil to priložnost in poudaril, da je bila čitalnica knjižnice Sodišča EU pred kratkim poimenovana v čast Leonidu Pitamicu.
Leonid Pitamic je bil pravni filozof in pravni pozitivist ter učenec Hansa Kelsna.
Bil je prvi dekan Pravne fakultete v Ljubljani in zastopnik naše delegacije na mirovni konferenci v Versaillesu.
Pred enim letom sem odboru za umetniška dela predlagal, naj se pri poimenovanju dvoran te ustanove zagotovi enakovredna zastopanost vseh držav članic.
Vesel sem, da se je ta pobuda s podporo našega odličnega sodnega tajnika Calota Escobarja in kasneje tudi generalnega pravobranilca Spielmanna uresničila.
Pri predlogu poimenovanja čitalnice po profesorju Pitamicu me je navdihnilo njegovo uvodno predavanje prvi generaciji študentov Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, v katerem je dejal: »Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas!«
Želim se zahvaliti vsem vam, srčni slovenski skupnosti v Luksemburgu ter še posebej profesorjem slovenščine na Evropski šoli, ki neomajno živite in ohranjate slovenski jezik in kulturo v Luksemburgu.
Prepričan sem torej, da bodo Slovenci tudi v prihodnje dokazovali, da majhna država skriva velike talente.
Vsem prisotnim želim čudovito praznovanje, lep večer in prešerno poletje.
Čestitke, Slovenija!