Aktualno

Simon Gregorčič - Slavnostni nagovor ob 100. obletnici pesnikove smrti

Tomaž Pavšič: SIMON GREGORČIČ

(Slavnostni nagovor ob 100. obletnici pesnikove smrti, Svetovni slovenski kongres, Ljubljana, četrtek, 23. februarja 2006)

Ljubi Slovenci – tako bi začel Primož Trubar,
Slovenke, žlahtne rožice – tako bi vzkliknil France Prešeren,

srčno pozdravljeni vsi, ki Vas je pod streho Svetovnega slovenskega kongresa privabil stoletni spomin na pesnika po milosti božji – Simona Gregorčiča. Najprej se opravičujem, če bom morda prekratek in premalo literarno teoretski, ne zamerite mi tudi, če bom preveč “primorski”, kar pa je naravno, saj vsi nastopajoči in tudi, drznimo si reči, Simon Gregorčič, z nami prihaja od tam, kjer zahaja slovensko sonce. Vi vsi ste mi Gregorčičevo ljudstvo, zato se mi zdi, da govorim prijateljem

Zdi se, da iz tega tako slovesnega, pa hkrati prisrčno domačega nocojšnjega ozračja veje dobrotni duh Šimna z Vrsnega, tam spod visokega Krna. Ni prvič, da se Slovenci zbiramo v njegovem imenu in duhu in vedno znova na takih srečanjih spoznavamo in doživljamo, kako nam je Gregorčič drag in potreben, tako danes kot včeraj, in najbrž nam bosta njegova zvestoba svojemu rodu in ponos biti Slovenec potrebno jamstvo za naš obstoj na zemeljski obli tudi v prihodnosti.

Minilo je že sto štiriinštirideset let, ko je Janežičev Slovenski glasnik v Celovcu za vse večne čase prvič objavil venček Gregorčičevih pesmi pod skupnim naslovom Iskrice domorodne. Med temi je bila tudi Eno devo le bom ljubil, ki se konča s takšnim premočrtnim in jasnim čustvenim zanosom glede pripadnosti svojemu narodu, da nas mora ganiti:

Eno devo le bom ljubil,
eni vedno zvest ostal,
ljuba moja je SLOVENIJA,
jaz pa Slave zvest sem sin.

Te pesnikove kresničke ali iskrice, ki so v dobi razcveta čitalnic in tik pred prirejanjem vseljudskih taborov šle v slovenski svet, so bile v tako pristnem sozvočju z brnenjem srčnih strun vseh narodno zavednih in prebujenih ljudi v slovenskih deželah tiste dobe, da so jih rojaki hitro privzeli in v njih našli svoj lastni višji smisel, bile so izraz njihovega notranjega čutenja, ki ga je oživil takrat še skoraj neznani pesnik.

Iskrice, ki jih je bil zložil mladi pesnik že leto poprej kot devetnajstletni sedmošolec goriške gimnazije, so res nastajale tudi pod vplivom sočasne ali nekoliko starejše domoljubne lirike, vendar je bila sedaj to čisto nova poezija, ki se je odlikovala po zanosnem in iskrenem čustvovanju, brez papirnatega leporečja ter po novih podobah in simbolih, ki so se naslanjali na Gregorčičeve domače kraje, na prelesti gorskega sveta ob bistri Soči. Njegove ‘iskrice’ so zanetile plamen, ki nikoli več ni ugasnil.

Kot vemo, se je zaradi materine želje in domačih razmer, četudi nerad, odločil za duhovski stan. Zaradi te usodne odpovedi in zaradi svoje izredno čustvene narave je večkrat doživljal duševno trpljenje in globoke pretrese, ki imajo svoj odmev v nekaterih njegovih najlepših, kako naj rečem, značilnih in gregorčičevsko nepozabnih pesniških stvaritvah.

Ljudje so ga vzljubili kot pesnika in poštenega človeka, ki ima sočutje in solidarnost za vse tlačene in trpeče.

Njegovih življenjskih postaj je bilo šest. Najprej rojstna vas Vrsno, kjer je kot pastirček živel s prečudovito naravo, nato sončna Gorica, kjer je študiral, domači Kobarid, kjer je v svoji prvi kaplanski službi preživel pet najsrečnejših let svojega življenja; sledi Rihemberk, današnji Branik na Vipavskem, kamor so ga bili kazensko premestili; tam doli je hrepenel po svojem planinskem raju in prestal marsikaj hudega, a je imel tudi lepe ustvarjalne trenutke, saj se mu je tu porodilo nekaj najlepših in najglobljih pesmi, tu je tudi doživel izid svojih Poezij, prve pesniške zbirke, ki so jo ljudje v dušku pokupili in je dobila ime Zlata knjiga.

Na Gradišču nad Prvačino se mu je leta 1882 posrečilo dobiti skromno službo vikarja in tu si je tudi kupil hišo in vinograd ter želel postati kmet- poet, vendar se je zaradi bolezni in drugih težav upokojil ter šel bivat v Gorico in tu je preživel še zadnja tri leta, do svoje smrti 24. novembra pred sto leti. Če bo vse prav, mu bodo prav ob goriškem Korzu, v mestnem parku ob letošnjem obhajanju stoletnice smrti odkrili doprsni spomenik, kar bo uresničitev predloga, ki ga je dal naš Svetovni slovenski kongres na Dragi leta 2004.

Pokojnika je žalni sprevod spremljal od njegovega stanovanja in potem z goriškega Travnika po vsej Soški dolini do Kobarida, kjer so vso noč ob njem čuli v cerkvi in se od njega poslavljali. Tolminci so mrliški voz pričakali v velikanski množici na soški cesti pri Pršetu. Naslednji dan se je sprevod vil iz Kobarida do Svetega Lovrenca, kjer so ga s spoštovanjem in ljubeznijo pokopali, kakor je bil naročil že v Iskricah domorodnih:

Tih ob Soči mal je griček,
tam očetje moji spé;
tamkaj, bratje, mal kotiček
moje naj kosti dobe.

Tja na tisti ‘griček zeleni ob Soči’, kot tudi v njegovo rojstno hišo na Vrsnem, že sto let posamezno ali v skupinah romajo številni njegovi častilci.

Seveda nocoj ne bomo nadrobno razčlenjevali Gregorčičevega pesništva; nekaj njegovih biserov nam bodo predstavili pevci iz Gregorčiču domačega in ljubega Kobarida, ki se s ponosom po njem imenujejo, nekaj pa nam jih bo povedal goriški Slovenec iz zamejstva. Vse ima torej tudi zgodovinsko spominsko veljavo in nadih intimne povezanosti z Goriškim slavčkom.

Nocoj bi se bilo gotovo lepo pomuditi vsaj ob njegovih najznačilnejših lirskih stvaritvah, na primer o pesmi Soči, Človeka nikar! in drugih, ki jih, če ne na pamet, kot so jih znali nekoč, pa vsaj po vsebini, poznajo vsi Slovenci.

Morda pa bi se raje vprašali, kaj nam pesnik pomeni danes, ko je od njegovih časov, od njegovega rojstva poteklo sto dvainšestdeset, od njegove smrti pa bo kmalu že natančno sto let!

Ali nam še kaj pomenijo njegov Pastir, njegova preroška hvalnica Soči, ponosna Kmetski hiši, globokomiselna Človeka nikar!, narodno vstajenjska V pepelnični noči in sploh vsa njegova poezija, ki je tako skladno naravnana na srčna občutja posameznika, naroda in človeške skupnosti? Bojim se, da ne dovolj!

Lirična duša Gregorčič, ki ga je v Kobaridu tako srečno izoblikoval umetnik Savinšek, je bil verodostojen izterjevalec pravic slovenskega naroda, hkrati pa tudi izredno socialno in humanistično zavzet krščanski svetovljan. Iz današnje, tudi k slabemu nagnjene povesoljnjenosti, kot čvrsta skala in svetilnik sredi morja, pesnik oznanja bolj bratsko in človeka vredno sožitje:

Za vse je svet dovolj bogat
in srečni vsi bi bili,
ko kruh delil bi z bratom brat
s prav srčnimi čutili.

Naj tu dodam tehtno misel, ki jo je ob najnovejšem izidu Gregorčičevih poezij pri Goriški Mohorjevi družbi prejšnji mesec v Gorici utemeljil akademik dr. France Bernik, ko je dejal, da je v Gregorčičevem pesniškem delu tudi “dokaz, da je visoko nacionalna zavednost tudi združljiva z univerzalnim človekoljubjem.” To poudarjam zato, ker naše sosede večkrat zelo moti preroška pesem o bistri Soči.

Ne le letos, ko poteka jubilejno petnajsto leto od naše osamosvojitve, ki jo je v svojih delih naš pesnik tako vneto, čeprav samo v vročih željah napovedoval kot vstajenja dan, ne le v tem letu dva tisoč šest, ko praznuje enak jubilej tudi naš Svetovni kongres, in ko je pred dvema tednoma slovesno in polnozvočno odzvenela Gregorčič-Sattnerjeva kantata Soči v Gorici in potem še v Trstu, tu v prestolnici pa nocoj v okviru Svetovnega slovenskega kongresa slavimo Gregorčiča simbolično v imenu vseh Slovencev, vedno, kadar vzamemo v roke njegove pesmi, nam ob znanih žuborečih verzih – tako nezamenljivih in milozvočnih kot je šum planinskih slapov in ‘Soče vode’ – zazvenijo naše notranje harmonije, zatrepetata nam duša in srce ter utripljeta v skupnem doživetju narave, v doumevanju lepot in težav človeškega življenja, gorja in radosti, v razumevanju globokih duhovnih in celo družbenih spoznanj.

Zastarelost oblike in izrazja njegove poezije nas, bolj ko gremo v moderne čase, vse manj motita: ostajata kot zlata patina na ljubih starih slikah. In prav nič si ne želim, da bi kak domišljav pogrošni umetnik današnje divje glasbene scene začel mrcvariti skladne in občutene nekdanje melodije Gregorčičevih uglasbenih pesmi.

Iskrenost čustva, jasnina in globina misli pri Gregorčiču ohranjata slej ko prej svojo prvobitno moč. To pa ne čudi, ker je bilo njegovo pesništvo ne le izpoved njegove duše, ampak hkrati tudi najčistejše hrepenenje, prava sublimacija narodovega skupnostnega doživljanja v prejšnjih časih.

Ko prebiramo Gregorčičeve verze, nas stisne pesnikova osebna tragika, a nas tudi s ponosom navda njegova humana in protihlapčevska misel, ki nam zapoveduje, kako se je treba z ljubeznijo in hrabrostjo boriti za svojo zemljo in svoj narod. Gorel je za idejo o Zedinjeni Sloveniji. Tuje mu je bilo vsako ozko pokrajinsko zamejevanje in skupaj je klical vse Slovence:

Naj je Soča nas zibala,
savski ali dravski tok,
vendar le v Sloveniji
stala zibka vseh je nje otrok.

Na cerkvi v Kobaridu je kakih dvajset let po drugi svetovni vojni blestel napis z Gregorčičevim vseslovenskim programom in pozdravom:

Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!

Danes se je ta več kot stoletna želja v precejšnji meri izpolnila, čeprav nam še manjka ponosa in odločnosti na nekaterih naših mejah.

Današnji svet, je svet grabljivega “trženja”, izkoriščevalskega pridobitništva, pragmatizma ter otopelosti za narodne vrednote, ko celo visoka oseba za praznik ob državljanih pozabi omeniti Slovence; ta svet, ki je le prevečkrat hladen in gluh za tegobe posameznika, pa tudi za svetle polete njegovega duha, je prav zaradi tega po neki drugi logiki naravnost lačen in žejen pesnikove besede, tega orfejevskega glasu, ki se že sto in več let ponuja kot dišeča domača duhovna popotnica slovenskemu človeku na njegovih vsakdanjih, pa tudi zgodovinskih poteh.

Pred dvajsetimi leti je bilo rečeno tam gori pod visokim Krnom ob podobni priiki, da je Gregorčič postal legenda. Četudi ne želimo nikogar mitično slaviti, lahko verjamemo tem besedam. Postal je legenda, tako kot so že zdavnaj prej postali legenda njegovi rojaki, ‘jogri tolminske pravice’, kot je puntarje imenoval Pregelj, in kot so pozneje postali legenda štirje bazoviški mučeniki, pa Lojze Bratuž, junak Vojko in še mnogi, ki so se kakorkoli žrtvovali v veri za slovenstvo: navsezadnje je posebne vrste legenda naša slovenska zgodovinska dogodivščina, v kateri smo se prebujali in dvigali tudi z umetniško in moralno močjo Simona Gregorčiča.

Zato bodi naš nocojšnji nepozabni večer s pesnikom Soče, ko z odprtim srcem doživljamo njegovo poezijo, znamenje naše nacionalne ozaveščenosti in dokaz, da pesnikov spomin v nas živi in bo živel ter da hvaležno sprejemamo umetniško in človeško sporočilo preroškega pesnika SIMONA GREGORČIČA.