V okviru rednih spletnih srečanj, ki jih organizira Konferenca za Brazilijo SSK, je v četrtek, 23. oktobra 2025 potekalo zanimivo predavanje prof. dr. Valdeirja Vidrika z naslovom Življenje in delo slovenskih izseljencev na kavnih plantažah ob koncu 19. stoletja.
Srečanja, ki je potekalo prek platforme Zoom, se je udeležilo več kot 40 udeležencev, kar kaže na veliko zanimanje za zgodovino slovenskega izseljenstva v Braziliji. Dogodek je bil organiziran v sodelovanju Zveze Slovencev v Braziliji in Konference SSK za Brazilijo.
Prof. Vidrik, katerega predniki so v Brazilijo prispeli prav v tem obdobju, je v svoji raziskavi predstavil zahtevne življenjske razmere slovenskih priseljencev, ki so se v Braziliji znašli le nekaj let po odpravi suženjstva. Poudaril je, da so številne nekdanje sužnje na plantažah nadomestili izseljenci iz Evrope – med njimi tudi Slovenci – ki so se soočali z napornim delom, skromnimi pogoji in zahtevno prilagoditvijo na novo okolje.
Okvir raziskave
Prof. dr. Valdeir R. Vidrik je v svojem predavanju predstavil zgodovinsko raziskavo o življenju slovenskih priseljencev, ki so ob koncu 19. stoletja prišli v Brazilijo, predvsem v okolico mesta São Carlos v zvezni državi São Paulo. V tem obdobju je Brazilija doživljala velike družbene spremembe, saj je bilo suženjstvo uradno odpravljeno leta 1888, delovno silo na plantažah pa so začeli nadomeščati evropski priseljenci, med njimi tudi Slovenci.
Raziskava zajema časovno obdobje od leta 1831 do 1919, ko so v regijo prihajale različne skupine priseljencev, najštevilčnejši pa so bili Italijani. Leta 1907 je v mestu São Carlos živelo več kot 11.000 Italijanov (29 % prebivalstva), medtem ko je bilo domačega brazilskega prebivalstva približno 23.000 (60 %). Slovenci so bili med manjšimi, a pomembnimi skupinami evropskih delavcev.
Razmere na plantažah
Prof. Vidrik je opisal težke razmere na kavnih plantažah, kjer so priseljenci delali dolge in naporne dni, pogosto brez jasne pogodbe ali pravičnega plačila. Njihovi zaslužki so bili nizki, cene osnovnih življenjskih potrebščin pa visoke – kar je mnoge pahnilo v dolžniško odvisnost od lastnikov plantaž. Medtem ko so formalno uživali svobodo, so bile njihove delovne razmere pogosto zelo podobne suženjstvu: prisilno delo, izčrpavajoče urnike, omejeno gibanje in poniževalno ravnanje s strani nadzornikov.
Predavanje je izpostavilo tudi nasilje in spolne zlorabe, s katerimi so se soočale ženske priseljenke, ter splošno brutalnost delovnih odnosov, ki so bili neposredna dediščina nekdanjega suženjskega sistema.
Zaključek
V zaključku je prof. Vidrik poudaril, da brazilski kazenski zakonik v 149. členu še danes opredeljuje elemente, ki označujejo delo v pogojih podobnih suženjstvu – in da so mnogi od teh elementov že takrat zaznamovali življenje evropskih priseljencev. Kljub težkim razmeram pa so se slovenski priseljenci izkazali z vztrajnostjo, delavnostjo in močnim občutkom skupnosti, kar jim je omogočilo, da so si sčasoma ustvarili trdnejše temelje in prispevali k razvoju brazilske družbe.
