Konferenca SSK za Italijo je v nedeljo, 20. junija 2010 v sodelovanju z Zvezo beneških izseljencev in Goriškim kulturnim krožkom »Anton Gregorčič« ter ob podpori Urada za Slovence po svetu priredila 5. Srečanje Slovencev iz avtohtono naseljenih območij in živečih drugod po Italiji.
Prireditev, ki je pred leti našla domovanje v Bardu, v Nadiških dolinah se je na zadnje preselila v Oglej, v kraj, ki je mati Slovencev, saj smo po oglejskih patriarhih prejeli krščansko vero v slovenskem jeziku. Prav patriarh Pavlin, slovenskega rodu, je bil proti evangelizaciji z nasiljem in zagovarjal, da morajo narodi sprejeti vero svobodno v svojem jeziku in ne z mečem prisiljeno. V tej zavesti so prireditelji začeli srečanje s sveto mašo v Oglejski baziliki, ki jo je daroval prodekan Teološke fakultete v Ljubljani, prof. dr. Robert Petkovšek. Kot je Jezus dejal svojim apostolom, naj bodo v vsakem trenutku zvesti božjemu, je v pridigi mašnik nagovoril tudi navzoče – v vsakem trenutku biti zvest slovenskemu.
Po maši smo se udeleženci zbrali v bližnjem gostišču, kjer smo srečanje nadaljevali s pozdravnimi nagovori, kulturnim programom s prelepim petjem pevskega zbora iz Branika in ostali kar nekaj časa v družabnem klepetom.
Prireditev je trenutek, ki našo voljo zlati, ki je dokaz za slovensko navzočnost v Italiji, dokaz, da smo živi, četudi nas je malo, a smo v duši in srcu močni, pogumni in gledamo naprej z optimizmom«, kot ga je slikovito opisal slavnostni govornik Giorgio Banchig, glasnik slovenske Benečije.
Prof. Tomaž Pavšič, prvi slovenski konzul v Trstu, je dejal, da nas je Oglejska cerkev dolgo dobo učila slovenščine pa tudi sobivanja med drugimi narodi. Šele leta 1984 smo Slovenci dobili svojo prvo slovensko šolo v Italiji, poprej so bili naši učitelji slovenščine cerkev, družina in vas. In jezik je bogatija, tako pravijo beneški Slovenci.
V Nadiških dolinah je leta 1951 bivalo 16000 Slovencev, sedaj le še 6000. Prof. Pavšič je spomnil na pomembne skorajšnje obletnice zatiranja Slovencev v Italiji: 90 let od požiga slovenskega doma v Trstu, 80-letnice od nasilne smrti bazoviših žrtev, 90-letnico rapalske meje. Tragedija Slovencev v Italiji se je začela s priključitvijo Furlanije kraljevini Italiji leta 1866. Takrat je italijanski dnevnik zapisal: »Te Slovane je potrebno izničiti!« Slovenski duhovniki, ki so bili največje žrtve tega izničenja, so bili temeljni steber ohranitve slovenskega jezika in zavesti v Italiji, so ohranjali in ohranili slovensko bratstvo po krvi in jeziku v Italiji. A je tu 20-letnica »poveličanja« samostojnosti Slovenije. Prav na tem, nekoč slovenskem ozemlju je nastala tudi pobuda za ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa.
Druščina okoli 150 udeležencev, med katerimi smo veselo pozdravili tudi vdovo po pokojnem Tigrovcu, gospo Tatjano Rejec, se je pozno popoldne razšla s povabilom predsednika Konference SSK v Italiji na skorajšnje srečanje praznovanja slovenske državnosti v Števerjanu, v Goriških Brdih v Italiji , in na srečanje v Ogleju, zopet čez dve leti.